živjo
ok zlo doug me ni blo gor, tko da oprostite kr nism prei odgovorila na vse vaše sprejeme pa to.
Res sm mislna, da nobena ne bo nič pisala na ta moj pozdrau (k je biu by the way res totalno bedn) sam očitn ste.
Res ste mi s tem dons precej polepšale dan, tko da hvala vsem za dobrodošlico.
Nina ne da me skrbijo moje kile, sram me je mojih kil in zaenkrat ko nobena ne ve točno koliko tehtam se počutim bolj sproščena. Sem debela, to je dejstvo, ampak sram me je številke, izgleda. FUUUJ!! Pousod sama po*****a MAŠČOBA!!
Se morm pa pohvalt, zelo ponosna sem nase, do sedaj sm zguila že 6 kil. Je težko, zelo težko, ampak ko dejansko vidiš rezultate je pa fenomenalno. Dosegam svoj cilj in vsak dan sem mu bližje.
Me pa velikokrat mika da bi nehala, enostavno podlegla hrani in se nažrla. Ampak ponavadi dobim slabo vest takoj ob misli na to.
Vsak dan posebaj je predvsem predstavljal nov problem, ker enostavno tega ne upam zaupati nikomur. Prijateljici sem nekako namignila in čakala na reakcijo, ki je seveda bila negativna, zato sem raje molčala. Nekako nihče ne razume. Pa sj nebom ratala anoreksična, samo kile bi rada zgubila. Poleg tega se pa dobro počutim, ko konec tedna vidim, da se mi moj trud obrestuje. Ljudje že opažajo, da izgubljam, tečem veliko lažje, ko imam 6 kil špeha manj...
Na tehtnico sem danes že trikrat stopila, tako sem ponosna nase.
Me pa ta veselje počasi mineva. Še vedno imam veliko kil za izgubiti in ne smem pustiti, da me ta navdušenje prevzame. Še vedno nisem dosegla dovolj, veliko premalo da odneham.
Ampak sedaj vem da sem sposobna in da lahko ustarajm. Konec koncev gre zame in za moje telo. Imam prau?
Oprostite za tako doug nakladanje, ki verjetno ni sploh zanimiu, ampak nekako sem to veselje mogla z nekom deliti in do sedaj nihče drug ni razumel razen vas.
Danes se počutim odlično, kaj pa vi?
Love,
Bone